Razmišljam…

Datum objave: 9.11.2010 ob 18:42
Kategorija: Moje življenje, Razmišljanja

Sedim v kavarni na obrobju mesta. Pijem svojo prvo jutranjo kavo. Z mlekom in žličko rjavega sladkorja. Sama, a kljub temu v družbi. Počutim se odlično. Mnogi bi me s pritajenim nasmehom vprašali, le zakaj sem sama, mi ni morda dolgčas. In zagotovo bi še v istem hipu pomislili, le kaj je ‘narobe’ z mano. Nekateri bi iz usmiljenja najraje kar prisedli. Z veseljem bi jim odgovorila, da sem ta trenutek sama sebi najboljša družba. Da mi je le uspelo ujeti jutro, namenjeno meni. In to je bilo dovolj. Za trenutek sreče…

Srečna sem, kadar sem lahko sama. Ko odmerim čas svojim najljubšim ‘razvadam’.

Vsak dan smo v družbi – primorani, zaželeni ali slučajni. Kot sogovorniki ali poslušalci. Ne mislim, da družba ni dobrodošla in da bi morali biti samotarji. Ne! Daleč od tega. Družba je pravzaprav zmeraj dobrodošla. Seveda, družba ‘pravih’. Tistih, ki jih imamo radi. Tistih, ki nas spravijo v dobro voljo. Tistih, ki nam s poljubom ali objemom polepšajo dan. Pa vendar…

Zanikajte, da si nikoli v trenutku ne zaželite zbežati drugam, daleč stran od množice obrazov in se v mirnem kotičku prepustiti objemu svojih sanj. Upam trditi, da so to želje vsakega izmed nas. Posebej dandanes, v tem trenutku, času in prostoru, ko je življenjski tempo… tako… takšen… Žalostno, a zanj ne najdem besed. V času, ko dan tekmuje z nami, ko ure zdijo se minute in tedni dnevi. Bojim se, da bo čez čas, nekoč popolna podoba družine le še fotografski spomin.

Vsak dan znova ista pesem. Ta pesem, ki kot himna odmeva iz naših domov. Zgodnje vstajanje, hitenje v službo, hitenje v službi, stres, vprašanje, ali bomo pravočasno in uspešno zaključili z delom in še v času kosila uspeli postreči svojim najdražjim. Če ne verjamete in mislite, da tako na trenutke živim le sama, mi naredite uslugo in mi odprite oči. A ne glejte v sosedovo okno, za vašim je pravi odgovor…
In dan kasneje… Zmanjkalo nam je moči. Volje. Energije. Komaj da nam še uspe utišati budilko in svoje telo postaviti pokonci. Kljub temu, da je za nami noč, bi dan najraje kar prespali. Preprosto ne moremo. Ne moremo odpreti oči. Reči jutru: ‘Dobro jutro!’ In z nasmehom začeti dan. Sprašujemo se zakaj, namesto da bi pomislili, kako smo preživeli dan, pretekle dni, pretekle tedne, morda celo leto.

Otroci bi rekli, da ima vsak zakaj svoj zato. In tudi sama mislim, da ima vaš zakaj že tudi svoj zato. Le vprašanje je, če si upate svojo ‘napako’ priznati. No, morda le ni napaka. A bojim se, da bo sčasoma to vendarle postala. Meni se zdi, da ni večje napake v življenju, kot je ta, da človek pozabi, da ne more osrečiti drugih, če najprej ne osreči sebe.

In kaj pravzaprav sploh je SREČA?!? Bodite srečni!

foto: veer

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Torek, 9. November 2010 ob 18:42 in zapisano pod Moje življenje, Razmišljanja. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !